DRUGA NEDELJA PO BOŽIČU, 5. 1. 2014

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro!

No, pa sem spet tu… Uspešno in nadvse lepo sem uspel preživeti vse te praznike ter se pritihotapiti v leto 2014. Samo Gospod ve, kaj me vse čaka letos!
Če pa sodim po dnevih ob koncu prejšnjega leta in teh nekaj dnevih v novem, potem bo moje leto 2014 predvsem romanje zaupanja. Zdi se mi, da me Gospod Bog kliče k bolj pogumni prepustitvi njegovemu vodstvu, k večjem zaupanju in k bolj veselemu pričevanju.
Na to misel me je pripeljala predvsem enotedenska izkušnja bivanja z mladimi na evropsekm srečanju v Strasbourgu. Ponovno sem lahko izkušal, kako dobro dene duši, ko se preprosto v zaupanju odpraviš od doma in se prepustiš toku Gospodovega Duha, ki po bratih iz Taizeja že več kot trideset let (mislim da 37) zbira mlade na takšnih srečanjih.Tokrat sem se na romanje odpravil s pripravljalnim avtobusom oz. s slovenskimi prostovoljci, ki smo se v Strasbourg odpravili že na božič zvečer. Dva dneva prednosti sta nam omogočila, da skupaj s prostovoljci iz drugih držav pripravimo vse potrebno za sprejem 20.000 mldih iz vse Evrope.
Moja izkušnja je bila ponovno zelo pozitivna. Preprostosot, veselje, delo, molitev, petje, globoki pogovori kljub ne preveč dobrem znanju skupnega jezika (angleščine)… Ponovno pravim, ker sem že šestkrat prej doživel podobno. Posebej mi ostajajo v spominu moja prva srečanja pred 25-imi leti v Pragi, Budimpešti,Dunaju in Munchnu. Takrat se je tudi v meni začela dogajati sprememba, ki me je vodila od posvetnega k duhovnemu, od egoizma k služenju… Gospod, hvaležen sem ti za vse, kar si mi podaril po taizejskih srečanjih!
Tokrat me je najmočneje zaznamovalo delo v skupini za pobiranje smeti po obrokih. Lahko si predstavljaš, da dela – potem ko 20 000 mladih poje kosilo ali večerjo – ni malo. Pa smo ga pod budnim očesom Amy in Rolanda, mladih “permanentov” (to so mladi, ki več mesecev preživijo na izkušnji v Taizeju), dobro opravili. Navdušila me je požrtvovalnost mladih, ki so z nasmehom na ustnicah prenašali vreče s smetmi, pobirali konzerve, vrečke, ogrizke, … Zmotila me je samo ena stvar: od blizu sem lahko doživel, koliko hrane se v naši zahodni kulturi vrže v smeti. Žalostno!
Tudi molitve in pogovori v skupinah so se me dotaknili. K srcu sem si vzel besede mladega Nizozemca, protestanta, ki je pridige katoliških duhovnikov označil za kratke in površinske. Ja, kar je res je res! Odločil sem se, da se bom skušal v prihodnje bolje pripravljati na oznanjevanje Božje besede, da bom lahko res orodje v Gospodovih rokah.
Naj se tukaj zahvalim še našim gostiteljem. Ann-Laure, Didier in Lucie, hvala iz srca za gostoljubje, za odprta vrata in srce. Pri vas sem se res počutil kot doma. Naj vam dobri Bog povrne z blagoslovom! Hvala!!!
Domov sem se torej vrnil pred dvema dnevoma – utrujen, a miren in zadovoljen.
V srcu nosim željo, da bi te blagoslovil! Želim ti, da bi z močjo blagoslova v Jezusu Kristusu zmogel vse dni novega leta prehoditi v zvestobi, zaupanju in veselju! Bog naj ti bo skala, kažipot in vodnik! Vse dobro v Njem, ki nas ljubi!

BTBpM

brat Jaro