Ponedeljek, 25. 11. 2013

Mir in dobro v Gospodu!Hvaljen Jezus!

Ura je pet popoldne in zadovoljen sem se spravil za računalnik – zadovoljstvo izvira iz dejstva, da mi je danes uspelo  pol ure kolesariti na sobnem kolesu, kar je zame že uspeh. Učim se veseliti drobnih korakov in ne pričakovati velikih skokov v življenju… No, saj še kar gre!Zadovoljstvo pa je še veliko globje in večje zaradi izkušnje, ki sem jo po Božji milosti mogel živeti čez vikend. Imel sem namreč priložnost, da kot duhovnik spremljam seminar za zakonske pare, ki se zbirajo v okviru društva Družina in življenje. Dva čudovita dneva sem preživel z zakonci in otroki, ki se iskreno trudijo živeti iz vere v Jezusa Kristusa. Voditelja Vilma in Dani sta v moči Svetega Duha z vedrino in odločnostjo usmerjala naš pogled na Svetega Duha, ki je prvi in najpomembnejši akter slehernega krščanskega življenja. Kako živeti v Svetem Duhu je bistveno vprašanje za nas kristjane. Na seminarju je bilo vsega dovolj: razigranosti, petja, pogovorov, predavanj, molitve… Noč s sobote na nedeljo smo oz. so pari izmenično preživeli pred Jezusom v Najsvetejšem zakramentu in tako konkretno izrazili vero v Gospoda, ki je naš Kralj.
Danes, dan potem, se Bogu iz srca zahvaljujem za to izkušnjo.

Pa še utrinek iz današnjega dne…
Na mostu čez Grubarjev kanal sem se srečal z gospo, ki jo na videz sicer poznam, a nikdar nisem govoril z njo. Pozdravila sva se in vprašal sem jo, če gre v službo. Pritrdila je in me vprašala od kod se vračam. Ko sem povedal, da sem bil pri psihoterapevtu, se je začudila in se mi odprla. Povedala mi je za svoje stiske, za težave, s katerimi se sooča, a hkrati ponosno povedala, da je dovolj močna, da bo zmogla. Spodbudila me je, naj tudi sam iščem notranjo moč. Zahvalil sem se ji in poslovila sva se. Ostal mi je prijeten občutek in spoznanje, kako malo je potrebno, da se odpremo drugemu ali da si prisluhnemo. Da bi nam to le čim večkrat uspelo…

To je za danes vse. Bodi dobro v Gospodu in ne pozabi na veselje (kot pravi Phil Bosmans)!

BTB
brat Jaro

Torek, 19. november 3013 – god sv. Neže Asiške

Hvaljen Jezus!
Mir in dobro!

Zadnje dni se kar dobro počutim, pa se to pozna tudi pri mojih obiskih na strani fejstbog.si in po želji, da tudi na blog napišem kakšno vrstico.
Ko se takole sprašujem, kaj naj delim s teboj, mi ob dejstvu, da se zadnje dni ni zgodilo nič posebnega, prihaja na misel, naj zapišem par vrstic o našem bratskem življenju.
Prav včeraj smo se bratje z različnih koncev naše slovenske province zbrali na študijskem dnevu v Celju. Ob vodstvu br. Jurija Štravsa smo razmišljali o našem odnosu do Frančiškovega svetnega reda. Če ti to ime ne pove kaj dosti, naj na kratko razložim, da gre za sestre in brate, ki živijo v svetu, v družinah, v poklicih, a so se z obljubo zavezali, da hočejo živeti evangelij na frančiškovski način. Nam, bratom prvega reda (frančiškanom, minoritom in kapucinom), so te sestre in bratje velika spodbuda in izziv, da svoje boguposvečeno življenje živimo resno in z veseljem.
Ker je predvčerajšnjim godovala sv. Elizabeta Ogrska, zavetnica Frančiškovega svetnega reda, je tudi naše bratsko srečanje potekalo pod okriljem te izredne žene, matere, dobrotnice ubogih, spokornice… Lepo je, ko se bratje zberemo in drug z drugim podelimo vsaj kakšne košček iz našega življenja.
Poleg tega našega srečanja pa so danes v mojih mislih tudi naši preizkušani bratje. Kar nekaj jih je… Sam se približno eno leto vsakodnevno srečujem z br. Romanom, ki – po mnogih operacijah in s križem različnih bolezni – živi tiho življenje v eni izmed sob našega samostana. Moja naloga je preprosta, a zanj zelo pomembna: zjutraj in zvečer mu pomagam pri oblačenju in slačenju. Zadovoljen sem, kadar to preprosto opravilo izvršim z ljubeznijo, priznam pa, da včasih le te ni dovolj v mojem srcu.
Pred nekaj tedni se je br. Romanu v sosednji sobi pridružil br. Angel, ki okreva po operaciji. Tudi z njim se srečujem vsakodnevno, ko mu – prvič v življenju – dajem injekcije. Oba brata sta mi velik zgled potrpežljivosti, molitve in sprejemanja Božje volje. Hvala Bogu zanju!
Poleg njiju se želim tokrat spomniti še bratov Rafaela, Simona, Damjana in Frančka, ki ravno tako potrpežljivo nosijo križ bolezni in starosti. Vsi ti bratje so za nas “mlajše” kakor odprta knjiga življenja, živi učbenik hoje za Jezusom Kristusom.

Naj Gospod blagoslavlja vse bolnike in jim daje moč za prenašanje trpljenja. Naj skupaj z Jezusom Kristusom nosijo križ in naj se njihovo srce napolnjuje z mirom, ki ga svet ne more dati.

Vse dobro v Gospodu tudi tebi!
BTB
br. Jaro

Ponedeljek, 4. 11. 2013
Sveti Karel Boromejski, prosi za nas!

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!

Tale zapis nastaja nekaj minut pred tem, ko bom šel v cerkev in se vsedel v spovednico. Prav tam največkrat doživim lepoto krščanskega življenja sester in bratov, ki jih največkrat sploh ne poznam.
Tudi na sam praznik vseh svetih sem imel milost spovedovati na ljubljanskih Žalah in v treh urah, ki sem jih presedel v spovednici, se je pred menoj zvrstila čudovita paleta kristjanov, ki si resno prizadevajo živeti v Kristusovi milosti. Večina spovedi je bila preprostih, kratkih, a iskrenih in temeljitih, nekajkrat pa so se spovedanci hoteli zadržati malce dlje in odpreti kakšno posebno temo iz svojega duhovnega boja. V takih primerih se čutim še posebej majhen, a hkrati mi hvaležnost, da sem lahko orodje v Božjih rokah, napolnjuje srce.

Vrnil pa bi se rad še nekaj dni nazaj, na sredo 30. oktobra. Tudi za današnji naslov sem dobil navdih v tistem dnevu.
Že zjutraj sem se odpravil v Maribor, kajti h Gospodu je odšla sestra Frančiškovega svetnega reda Katarina Ban. Ker sem bil z njo in njeno družino močno povezan, sem želel biti navzoč pri njenem pogrebu. In priznati moram, da me je vse dogajanje ob slovesu od te ponižne in preproste sestre ponovno prepričalo, da nam je smrt sestra, ki nas pospremi v večno življenje. Vse je potekalo mirno in preprosto, a duhovno ubrano. Bogu hvala, ker sem lahko bil priča vsemu dogajanju.
Domov sem se vračal v večernih urah in naletel na še eno prijetno presenečenje. Na “devetki” ljubljanskega mestnega prometa me je veselo in na ves glas pozdravilo mlado dekle. “Hvaljen Jezus!” je zadonelo iz njenega grla. Bil sem presenečen, a mi je hkrati radost napolnila srce. Tako redko slišim ta pozdrav, tako malokrat uspem s svojo pojavo – mislim, v habitu – iz ust mimoidočih izvabiti to hvalnico Gospodu Jezusu. Iskreno upam, da se v srcih tistih, ki na slovenskih ulicah srečujejo nas “boguposvečene”, vsaj včasih utrne kakšna misel na dobrega Boga. Veselilo bi me, če bi vedel, da sem vsaj kdaj podoben živi kapelici, ki vabi mimoidoče, da počastijo Boga.
No, naj bo, kakor Bog hoče…

Ker je bila včeraj zahvalna nedelja, naj se ti še zahvalim, ker vztrajno čakaš, da kaj napišem na blog, ker z dobrohotnostjo prebereš napisano in ker moliš zame. Naj ti dobri Bog povrne!

BTBpM – Bog te blagsolovi po Mariji!
brat Jaro