ČETRTEK, 27. 12. 2012 – PRAZNIK APOSTOLA JANEZA

Hvaljen Jezus!

Božič je sicer že mimo, a ker je cilj praznovanja božiča rojstvo Jezusa Kristusa v naših srcih in našem vsakdanjem življenju. se mi zdi, da z voščilom kljub vsemu nisem prepozen.Bog naj se v jaslih tvojega srca počuti dobro, domače. Naj te uči ponižnosti in te napolnjuje z nebeškim veseljem. Da bi te Detetove oči ponovno osvojile in te potegnile v vrtinec verovanja, v globine ljubezni.
Saj božič je v bistvu v tem: OBČUDOVATI ČUDOVITO PONIŽNO LJUBEZEN BOGA.

Dni pred božičem smo bratje preživeli predvsem v spovedovanju – še enkrat več sem imel priložnost okušati neverjeten privilegij soustvarjanja novega stvarstva. Z dvignjeno roko in molitvijo odveze na ustnicah sem bil v teh svetih dneh orodje prenove, odpuščanja, novega življenja. Hvala ti, Gospod, ker sem lahko tvoj služabnik.

Še utrinek z ulice enega izmed slovenskih mest.
Po večurnem spovedovanju sem na avtobusni postaji čakal sobrata, ki se je ravno tako vračal s službe sprave in odpuščanja v sosednji župniji. Bilo je kar hladno, a rožni venec mi je pomagal krajšati čas. Ljudje so hiteli po svojih opravkih, vsak zaverovan v svoje predbožične skrbi. K meni je kar naenkrat pristopila gospa – še nikoli prej je nisem videl – mi ponudila smehljaj in kemični svinčnik in rekla: “Rjavo za rjavega! Blagoslovljen božič!” ter odšla dalje. Presenečen sem obstal z rjavim kemičnim svinčnikom v roki in smehljajem v srcu. Želel bi ji kaj odgovoriti, se ji vsaj zahvaliti, a se je že precej oddaljila (kričati pa me je bilo sram…). “Nekaj ji vendarle moram tudi sam podariti…”, mi je šinilo skozi premražene možgane. “Zlata in srebra nimam, kar pa imam to ti lahko dam. Naj te Gospod Bog obilno blagoslovi!” In ko pravim blagoslovi, mislim: naj bo navzoč v tvojem življenju in naj deluje v njem po svoji veliki in močni ljubezni…

Naj te Gospod Bog obilno blagoslovi po Jezusu Kristusu, odrešeniku sveta!

BTB

brat Jaro

NEDELJA, 16. 12. 2012

Veselite se v Gospodu, ponovno vam pravim veselite se!
Za začetek sem si sposodil besede sv. Pavla, ki tako dobro denejo duši. Kajne? Danes sem o njih precej premišljeval, pa tudi malce popridigal. Veselje v Gospodu je naša moč – bo že držalo, da smo kristjani zaradi Jezusove bližine, dostopnosti Boga, tako zelo, zelo privilegirani, da je veselje naš prepoznavni znak.

Žal je v svetu tudi veliko stvari, ob katerih se veselo srce kar zdrzne in ne more razumeti, kako je življenje lahko tudi tako. Konkretno imam v mislih pomor otrok na ameriški šoli – zločin, ob katerem zastane dih, je tudi mene pretresel. Gospod se usmili sveta, v katerem niti otroci niso varni!

Pa bi tokrat kljub vsemu ra pisal predvsem o lepoti in svetlobi.
Kako lepi so mladi, ko odgovorijo Kristusu in svoje življenje dajo na razpolago za služenje bližnjim, sem lahko doživljal ta vikend v Šmarjeti. 20 voditeljev in animatorjev s SKAMa nas je preživelo intenziven, sproščujoč, bogat dan ob pripravljanju duhovnih vikendov za birmance. Sem se kar malce pomladil oz. ponovno sem odkril mladeniča v sebi, ko smo se z bansi, različnimi igrami in dinamikami pripravljali na srečanje z najstniki, ki nam bodo zaupani.

O svetlobi pa želim govoriti, ker sem danes imel privilegij spovedovati lučke iz Vere in luči. Koliko neposredne iskrenosti in preprostosti mi je bilo dano videti, kako velika so srca v teh naši malih sestrah in bratih. Doživel sem jih kot prave učitelje skrivnosti življenja. Kar precej časa je minilo, odkar sem bil zadnjič pri Veri in luči, pa je moje srce takoj dalo signal, da takšnih srečanj potrebuje, ker zaradi njih lahko ostaja preprosto in majhno. Hvala, lučke, za svetlobo, ki ste jo danes prinesle v moje srce.

In hvala tebi, ki si tele vrstice prebral in ki se tam, kjer si, trudiš živeti ljubezen!

Bog te blagoslovi po Mariji!

brat Jaro

ČETRTEK, 6. 12. 2012 – god sv. Miklavža

Hvaljen Jezus!

Ravnokar sem se vrnil iz vrtca Nazaret, kjer sem v nemajhni zadregi odigral svetega Miklavža. Precej sem se odvadil takšnih vlog in še dobro, da sem se ob obilni pomoči s. Petre le nekako uspel sprostiti… Seveda so imeli pri tem odločilno vlogo nedolžni otroški obrazi.

Kako lepo je biti v vlogi nekoga, ki otrokom prinaša veselje. Preprosto zaupanje in le v očeh nekaterih tudi nekaj malega strahu pred “kosmato gmoto”, navdušeno pripovedovanje o tem, kaj sem jim ponoči prinesel – s kakšnim manjšim razočaranjem vmes – pa nestrpno pričakovanje, kaj imam za njih tokrat. To je sprejem, ki ga še kralji nimajo…

Glede daril pa: v vrtcu nazaret je vsak dobil svojo metlo. Čudno, kaj?! Morda samo na prvi pogled. Drugače pa povsem v skladu s konceptom montessori pedagogike, na kateri temelji delo vzgojiteljic v tem vrtcu. Res neverjetno, kaj ti otroci že vse znajo in zmorejo. Skozi igro spoznavajo življenje, a se poleg igre znajdejo že tudi v marsikakšnem opravilu od pomivanja, pometanja, pospravljanja dalje… Otrok je res bitje, ki dela… Glede na sadove bi si drznil reči, da so vzgojiteljice v Nazaretu na pravi poti. Le tako naprej!

Upam, da je tudi tebi Miklavž kaj prinesel. Sam sem nad darili kar presenečen – glede na to, da v preteklem letu nisem bil preveč priden.
Obljubim, da se bom poboljšal!

Vse dobro v Gospodu!
Bog te blagoslovi po Mariji!

brat Jaro

NEDELJA, 2. 12. 2012 – prvi dan adventa

Hvaljen Jezus!

Morda se pa s tem adventnim časom začenja tudi novo življenje?!
Vsekakor čutim potrebo po temeljiti prenovitvi na marsikaterem področju…
No, vem, da je potrebno začeti z malim, pa sem se odločil, da po dolgih mesecih spet kaj napišem na tale blog.
Če si eden izmed tistih, ki kljub dolgi pavzi še nisi obupal nad menoj, potem se teh vrstic verjetno veseliš. Če si sem zašel slučajno, upam, da nisi razočaran…

Težko je strniti nekaj mesecev v nekaj stavkov, zato tega niti ne bom poskušal.
Začel bom znova, tako kot da sem zadnjič pisal včeraj.

Danes zjutraj sem spet izkusil kako slaboten sem, kadar je treba sprejeti žrtev in se odpovedati samemu sebi. Slabo sem spal in ko je ob 6.25 zazvonil zvonec za k molitvi, se kar nisem mogel dvigniti iz postelje. No, lep začetek adventa…
Še dobro, da mi v zadnjih dnevih uspeva dvigati pogled k Jezusu – to je bil tudi moto misijona v naši župniji (ena izmed stvari, ki sem jih na blogu prespal) – in iskreno prositi za moč, tako moja slabost ne vodi v samoobtoževanje in še dodatno temo…

Še nekaj, kar mi je prineslo veselje, bi rad danes delil s teboj.
S težko glavo sem seveda tudi težko pridigal, a kot že tolikokrat je tudi danes Gospod moje ubogo “jamranje” uporabil za dobro. Brat mi je po maši povedal, da je v spovednico prišel nekdo, ki so ga besede pridige spodbudile k zakramntu sprave… Res velik je Bog!

Naj bo za danes dovolj – me že roke bolijo, ker nisem več navajen tipkanja – pa tudi ne bi ti rad vzel dragocenega časa.

BTBpM (Bog te blagoslovi po Mariji)

brat Jaro