DEPRESIJA NIMA ZADNJE BESEDE…

Torek, 17. 4. 2012 – DANES JE PRAV LEP DAN!

Hvaljen Jezus!
Živjo, po dolgem času!

En mesec se nisem nič “oglasil” in kdo je kriv za to?!
Dežurni krivec tokrat je depresija, v katero sem se pred tedni spet “pogreznil” in ki mi v dobršni meri onemogoča delati stvari z veseljem… Vse je težko: od jutranjega vstajanja, maševanja, molitve, priprave na srečanja, pogovorov z brati, še celo sedenje pred računalnikom ali TVjem je naporno… No, naj se ti ne smilim, saj se že samemu sebi preveč… Potrebno je iti dalje… Tudi s pisanjem tegale bloga. Mi pomaga, da preverjam svoje življenje in odkrivam Božja sporočila v njem.

Včeraj in danes sta me prijateljici spodbudili, naj še kaj napišem in odkril sem, da je bilo res kar nekaj stvari, vrednih omembe. Ne boj se, ne bom skušal vsega zadnjega meseca nasuti v tale zapis, le kakšen utrinek, ki mi ostaja…

Najprej moram omeniti mlade, s katerimi sem se intenzivno srečeval v pripravi na pasijonsko igro, ki jo v Štepanjcu tradicionalno pripravljamo vsako leto. Koliko potrpežljive razpoložljivosti so pokazali in kako so res dali vse od sebe, ko je šlo zares. Sam sem se jim kar čudil in če ne bi bilo njihove vztrajnosti, bi verjetno kar vrgel puško v koruzo. Pasijon je “uspel” – tako so vsaj rekli – verujem, da je Gospod vsejal vsaj kakšno drobno seme v kakšno srce…

Rad se spomnijam tudi dogodka z “devetke” – na ljubljanskih trolah je res polno življenja. Z bratom Jakobom se nama je mudilo na železniško postajo in kot nalašč so se na Zaloški spustile zapornice… Najina reakcija je bila precj podobna tisti, ki jo je z besedami izrazila gospa za nama: “No, zdaj pa še vlak?!” Pred nama pa je, v spremstvu mamice, sedela nekaj let stara deklica. Kar nasmehniti sem se moral, ko je navdušeno vzkliknila: “Mami, vlak!” Ja, tako drugačne so perspektive. Res je dobro imeti otroško srce in oči polne čudenja nad življenjem…

Pa še en utrinek za danes. V študentski skupini smo se pogovarjali o tem, kaj je kdo v velikonočnih praznik storil zase. Ko sem se pripravljal na srečanje, sem s tega vidika prebrskal zadnja dva tedna in odkril sem biser… Pa res!…šel sem domov na Bled, si vzel čas za sprehod okrog jezera, sam najel čoln, užival, resnično užival v veslanju in občudovanju zasneženih Karavank (z jezera so še posebej lepe), po milosti uslužbenca na otoku s popustom (2,70 eur – več nisem imel) prišel v otoško cerkev, se pomudil pri Mariji in jo prosil za varstvo, potegnil za vrv zvončka želja (prej sem se najezil na vodičko, ki je površno, posvetno razložila japonskim turistom pomen zvonjenja z njim) in miren odšel nazaj proti obali. To sem pa res naredil zase! In duša mi pravi, da je za “še”!

No, to je to… Uspel sem prekiniti post…

Hvala za tvoje molitve!

Bog te blagoslovi!

brat Jaro