1,90 m, OTROŠKO SRCE IN NASMEH, KI OSVAJA

TOREK, 3. 1. 2012 – PRESVETO JEZUSOVO IME

Nekje med Berlinom, Ljubljano in mojim srcem…

ŽIvjo!
Grega verjetno že nekaj dni nestrpno čaka, da bom spet kaj napisal na blog…
Življenja je bilo v teh zadnjih dneh res veliko, priložnosti za pisanje – in tudi spanje – pa malce manj. A po Božji milosti sem spet tukaj…

Najprej razlaga naslova:
Taizejsko srečanje mladih kristjanov iz vse Evrope (in predstavnikov z drugih delov sveta) v Berlinu me je ponovno utrdilo v prepričanju, da je Jezus Kristus aktualen tudi danes… in da mlado srce ve, kdo mu lahko da pravi okus po življenju.
V petih dneh sem smel uživati družbo tisočih mladih. Srečanj, ki pustijo odtis na srcu je bilo res mnogo, še posebej pa sem hvaležen za našo malo ekipo treh deklet in šestih fantov. Ej, naj vam še tu povem, da ste me res presenetili in obogatili!!! Smeh, potrpežljivo prenašanje naporov, odprtost za izzive, preprostost…
Še posebej si se me dotaknil ti, orjak preprostega srca in čudovitega nasmeha. Ne vem, če boš to kdaj prebral, a želim zapisati spomin na tvoj nasmeh… Ne vem, če sem že kdaj srečal takšnega! Na prvi pogled si drugačen od drugih, precej zmeden in večkrat odsoten. Potrebno je paziti nate, da se ne izgubiš in se potruditi te razumeti, ko kar naenkrat pogovor po neki svoji logiki zapelješ v povsem drugo smer. Potrebno je biti potrpežljiv, ko petkrat vprašaš isto stvar in biti previden, da te s šalami na tvoj račun ne užalim. A vse to si ti!
Za vedno mi bo ostal v spominu trenutek, ko si v roke vzel boben in previdno udarjal po njem – tvoj nasmeh je bil nasmeh otroka, ki ne pozna zle misli in želi le preprosto ljubezen. Še nekajkrat sem uspel ukrasti kakšen košček tvojega nasmeha… Hvala, ker si me z njim pospremil v to novo leto! Dovolj sem bogat za vseh 366 dni…
Ne smem pozabiti mame Angelike – ravnateljice evangeličanskega vrtca, v katerem smo spali, in naše skrbne gostiteljice… Veliko, veliko ljubezni nam je Gospod izkazal po njej. In tudi mi smo se trudili biti dobri gostje – vse nam je šlo dobro, le fantje se bomo do naslednjič morali navaditi zapiranja vrat na WCju…
In potem je tu še povabilo brata Aloisa v Ruando… V novembru 2012! “Potrebna je nova solidarnost med Evropo in Afriko”, pravi.
Pa spet množice in možice mladih: utrujenih, neprespalih, nagnetenih na vlakih mestnih linij, a veselih, zadovoljnih, odprtih… Blagoslov tebi Frida iz daljnega Peruja, pa vam iz Hong Konga, pa vam Ana, Petra, Simon, Jon, Rok,… No, mi se bomo pa ja kmalu videli na taizejskem srečanju v Ljubljani. Tudi ti si povabljen, da od 28. 4. do 1. 5. 2012 prineseš našemu glavnemu mestu veselje, mir in jasno sporočilo, da je nova solidarnost mogoča – ker Jezus živi!
Naj končam…
Vse skupaj še najbolje povzema beseda Dietricha Boenhoferja, ki se glasi nekako takole: “Ne razumem tvojih poti, Gospod, a zaupam, da ti pripravljaš pot zame.”

Veliko pogumnih korakov po Njegovih poteh ti želim!

Hvaljen Jezus!

brat Jaro

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja